Samozavest in samospoštovanje sta ključnega pomena za vajino delovanje v svetu.
Vplivata na odnose s prijatelji, sošolci, kasneje s sodelavci, oblikujeta vajin pogled na svet in predvsem vajin pogled nase…
Ker, bolj ko bosta samozavestna in imela do sebe samospoštovanje, bolj bodo to drugi okoli vaju čutili in vaju bodo jemali s spoštovanjem, bolj sproščeni bodo ob vama in se počutili bolj varno.
Takšna je narava človeka.
Uredu, bosta rekla…kako pa postanem samozavesten/a?
Vse se začne pri tvoji družini, največkrat pri starših, v vajinem primeru pri meni in vajini mami.
MIdva sva vama zgled…kako se midva postaviva zase, kako delujeva v odnosu do drugih in do vaju.
Če vama dajeva občutek varnosti, občutek, da sta slišana, da upoštevava vajine poterebe in želje z zdravo mero avtoritete in vzgoje, potem samozavest zgradita v odraščanju. Seveda pa to ne pomeni, da ne potrebujeta delati na njej.
Veliko samozavesti in samospoštovanja zgradita ob vajinih uspehih in znanjih, ki jih pridobita. Zato mi je pomembno, da imata svoje hobije, da delujeta tam, kjer vaju kaj veseli.
Ok, kaj pa sploh sta samozavest in samospoštovanje?
Samozavest (kot vama že sama beseda pove) je sposobnost, da se zavedaš sebe in svoje vrednosti.
Pa ne vrednosti v smislu, da imaš na svojem bančnem računu lepo število evrov, temveč, da se zavedaš, da sta edinstvena na tem svetu, da sta sposobna, pametna, lepa, radovedna, dobra, sočutna in tudi kritična… Kasneje bosta bolj jasno tudi opazila, kaj so vajine slabosti in jih bosta poizkušala sprejeti in izboljšati…
Samozavest vama v prvi vrsti oblikujeva starša, torej jaz in vajina mami…kasneje pa si jo krepita tudi sama z izobrazbo, razgledanostjo, osebnomi dosežki, odnosi s prijatelji, v šoli…
Samospoštovanje je zelo vezano s samozavestjo, a ni isto.
Samospoštovanje je tvoj odnos do sebe…torej, kako se pogovarjaš s seboj (jap, ljudje imamo kar naprej samogovore v sebi in to ni nič slabega). Ta samogovor je lahko pozitiven, kjer se motiviramo, si govorimo, da se imamo radi, da zmoremo, ali pa destruktiven, kjer smo kritični do sebe in si dopovedujemo, da nismo vredni za nič…
Samospoštovanje se izraža tudi v tem, kakšno hrano ješ, kako skrbiš za svoje telo, s kakšno družbo se družiš…
Jaz, kot otrok, sem imel zelo malo samozavesti in zelo nizko samopodobo ter nizko samospoštovanje.
V prvi vrsti me tega nista naučila moja starša, ker tudi ona nista imela močne ne samozavesti niti ne samospoštovanja in me tega pač nista mogla naučiti.
Ker sem odražal v šoli nizko samozavest, so to čutili sošolci, učitelji in mi svojimi negativnimi odzivi na mojo nizko samopodobo vse še otežili (tako pač deluje družba).
Ko sem bil star 20 let sem se začel zavedati svoje nizke samopodobe (prej se je nisem tako jasno), saj me je omejevala pri šoli, prijateljih, puncah…
Tako sem se odločil, da aktivno delam na tem, da si svojo samozavest okrepim oz., da se naučim biti bolj samozavesten.
Začel sem brati knjige o teh temah, hodil na predavanja, se vključil v prostovoljno društvo in si našel strokovnjake, ki vedo, kako samozavest nadgraditi…
Počasi sem skozi svoje nove prijatelje, dosežke, z novim pogledom na svet, ki mi ga je dalo moje aktivno delo na sebi osvojil večjo samozavest in samospoštovanje.
Mnogi temu rečejo delo na sebi ali notranja rast.
Samozavest in samospoštovanje je potrebno negovati, vzdrževati in nadgrajevati.
In še enkrat – je ključnega pomena za vajino delovanje v družbi.
Zato vama vsekakor svetujem, da ju negujeta in razvijata.