Zlato je igralo vlogo načina plačevanja že od antičnih časov.
Vendar je prvi formalni ukrep, s katerim je bila kovina zlata “pravna institucija”, leta 1819 sprejela Anglija.
Pravilo je govorilo, da je papirnati denar mogoče zamenjati za določeno količino zlata (natančneje 1,505g za dollar), torej po fiksni ceni.
Angleži, kot prvo svetovno gospodarstvo v tistem času, so ta monetarni sistem potisnili z močjo svoje valute (funt).
Tako so druge sile v devetnajstem stoletju sprejele ta vzorec, med njimi tudi ZDA leta 1879.
Čeprav je bila zlato-dolarska obveznica uradno formalizirana leta 1900.
Zlati standard je s prvo svetovno vojno izgubil moč. Države, ki so sodelovale v raznih konfliktih, so za financiranje le teh potrebovale veliko več gospodarskih virov, kot jim je pripadalo glede na količino zlata.
Zaradi tega so številne države natisnile več papirnatega denarja, ki ni bil podprt z zlatimi zalogami, zaradi česar je sistem izgubil smisel in veljavo.
Leta kasneje je to sprožilo hiperinflacijo v nekaterih državah, kot je Nemčija.
Po 1. sv. vojni je vsak poskus ponovne vzpostavitve modela zlatega standarda padel.
Sledila je eksponentna rast ZDA in dolarja v 20. stoletju, ki se je potrdila kot gospodarstvo in svetovna referenčna valuta stoletja.
Klasični zlati standard, ki ga je Velika Britanija promovirala do leta 1914, je bil leta 1925 nadomeščen z modelom, ki temelji na posesti zlatih palic, zamenljivih z bankovci, le nad minimalno količino, in z uporabo večkratnikov.
Nazadnje so ZDA leta 1971 z Nixonom kot predsednikom, prenehale uporabljati zlati standard. To je pomenilo dokončni padec zlatega standarda in dollar se je dokončno ločil od vrednotenja z zlatom.
To je omogočalo vladam, da so denar poljubno tiskale, saj ni bil pripet na nobeno vrednost več.
Divje tiskanje denarja pa je služilo (kot sem omenil že prej) predvsem financiranju konfliktov, gašenju kriz, zalaganu finančnih ustanov z likvidnostjo…brez kakršnega koli zavarovanja oz. kritja (npr. produktivnost, zaloge naravnih surovin…) ki bi upravičevala takšno množenje denarja.
Kot posledica je sedaj v obtoku več denarja, posledično več povpraševanja po dobrinah, kar se izraža v nerealni rasti cen (oz. vrednost denarja pada) in posledično je tu inflacija.
Če pogledamo skoraj polovico stoletja nazaj, je zlato od leta 1971 naprej (ko je padel še zadnji zlati standard) zraslo za več kot 50 krat!!! Za dobrih 1.100$ ste leta 1971 lahko kupili kilogram zlata. Danes stane kilogram več kot 55.000$.
Vrednost zlata se v tem času ni zvišala (za zlato ocenjujejo, da se njegova zaloga viša okli 2%/leto), temveč je padla vrednost denarja.
Nekatere študije kažejo, da je Ameriška centralna banka (Fed) od septembra 2019 na trg poslala (natisnila) več kot 9000 milijard dolarjev oziroma približno 7860 milijard evrov.
Po ocenah je bilo samo v letu 2020 natisnjenih 22% ameriških dolarjev v obtoku.
Realnost oz praksa pa je, da strošek tiskanja denarja oz. inflacije plača potrošnik, saj je zadnji v nakupno prodajni verigi.
Vlade, banke, industrija in dobavitelji stroške inflacije vračunavajo v svojo končno ceno, ki jo na trgu poravna kupec.
V času inflacije pa utrpijo veliko škodo tudi varčevalci, ki varčujejo na bankah (imajo denar na banki), saj se jim letno vsota privarčevanega denarja zniža za vsoto inflacije.
Torej, če je inflacija ocenjena na 9%, to pomeni vsaj 9% izgube privarčevanega/leto.